Živimo v času, ki od nas zahteva vedno več. Vsako sekundo smo podvrženi novim informacijam, saj so postale najmočnejše sodobno orodje. Že vsakdanje življenje zahteva, da si zapomnimo celo vrsto drobnih, a pomembnih stvari, npr. kdaj imamo kakšen opravek, kam smo odložili ključe stanovanja, kaj moramo kupiti, kako si zapomniti imena ljudi, ki smo jih ravno spoznali ... Pri vseh naših miselnih dejavnostih nam je v oporo spomin, saj nam pomaga, da opravimo delo in še izboljšamo svojo učinkovitost.
Kaj je spomin?
Ljudje se lahko naučimo izjemno veliko stvari, npr. voziti avto, plesati, delati z računalnikom, matematične zakone, tuje jezike. Seznam vseh teh stvari bi lahko pisali v neskončnost. Učenje pa bi bilo brez pomena, če si naučenega ne bi mogli zapomniti. Spomin nam poleg tega pomaga upravljati s časom, primerjati preteklost s prihodnostjo, predvidevati in načrtovati. Spomin je zapleten sistem, ki temelji na številnih možganskih procesih. Je sposobnost shranjevati in ohranjati informacije ter jih obnoviti, ko jih potrebujemo. Upravičeno lahko trdimo, da je ključni del našega življenja. Če bi ga izgubili, bi se morali vsako stvar učiti znova, od začetka. Da pa bo dolgo ostal učinkovit, moramo zanj skrbeti in ga varovati.
Ali veste, da poznamo več vrst spomina?
Senzorni spomin je neposredni, trenutni spomin, v katerega se zapisujejo čutni dražljaji. Traja nekaj delcev sekunde. V tem času se v njem shranijo prav vsi dražljaji, ki jih zaznajo naša čutila. V kratkoročnem ali delovnem spominu so podatki le toliko časa, dokler so pomembni za opravljanje neke naloge. Zajema cilje in načrte, ki jih trenutno uresničujemo. Primer je pomnjenje telefonske številke - navadno jo pozabimo, ko opravimo telefonski klic. Če jo redno ponavljamo, pride v dolgoročni spomin, torej si jo bomo zapomnili dlje časa. S starostjo se naš kratkoročni spomin krajša, zato težje opravljamo nekatera opravila.
Ker imajo naši možgani vedno manj časa, da bi podatke prenesli v dolgoročni spomin, pozabljamo podrobnosti nedavnih dogodkov. V dolgoročni spomin podatki prehajajo s pomočjo ponavljanja. Hranijo se skoraj neomejeno dolgo, vendar niso vsi enako močni. Močnejši nam omogočijo, da se spomnimo dogodka, postopka ali dejstva (npr. da je Ljubljana prestolnica Slovenije), šibkejših pa se navadno spomnimo šele, ko si pomagamo z iztočnicami.
Pomembno je ločevati med normalno, starostno in bolezensko pozabljivostjo
Pozabljivost
Verjetno ni človeka, ki ne bi kdaj česa pozabil. Pozabljanje v okviru kratkoročnega spomina ima celo pozitivno funkcijo, saj bi se sicer naš spomin zapolnil z mnogimi nepomembnimi podatki. Težko bi izločili najpomembnejše med njimi in uporabili le tiste, ki jih potrebujemo za sprejemanje odločitev. Vendar včasih pozabljamo veliko več, kot si želimo. Ta t. i. občasna pozabljivost pa še ni znak bolezni. Pogosto se dogaja povsem zdravim, aktivnim ljudem, ki morajo biti pozorni na več stvari hkrati (preobremenjenost s številnimi opravki, podatki) in ne morejo usmeriti miselnega toka le k eni stvari. Pozabljivost je še pogostejša v starosti.
Blaga kognitivna motnja
Čeprav ima oseba očitne težave s spominom ali z drugimi miselnimi operacijami, zdravnik lahko presodi, da ne gre za Alzheimerjevo bolezen ali kakšno drugo obliko demence. Nekateri zdravniki za opis takega stanja uporabljajo izraz blaga kognitivna motnja. Ta motnja predstavlja povečano tveganje za razvoj Alzheimerjeve bolezni, vendar pa ne pomeni, da se bo bolezen zares razvila.
Demenca
Resne motnje spomina so pri starostnikih največkrat prvi znaki demence in se pri veliki večini postopoma slabšajo. Demenca je splošen izraz za izgubo spomina in drugih intelektualnih zmožnosti. Je dovolj resne narave, da ogrozi vsakdanje življenje. Obstaja več oblik demence; nekatere so pogostejše kot druge, vendar gre pri vseh za bolezen, ki močno oteži življenje, napreduje in traja do konca življenja. Na žalost še ni zdravila, ki bi ozdravilo Alzheimerjevo bolezen ali jo vsaj ustavilo. Nekatera pa jo lahko upočasnijo in pomembno izboljšajo kakovost življenja bolnikov in njihovih skrbnikov.
Avtorja: Mirijam Černe Prelovšek, Saša Žikić
